Ime mi je Verka

dodano 03.10.2017

Ime mi je Verka. Decembra 2015 sem zbolela na črevesju. Moja bolezen se je tako dolgo »vlekla«, da sem večkrat pristala v bolnišnici. Nazadnje sem bila mesec in pol na Japljevi. Izgubila sem 15 kg. Pojavile so se tudi neznosni krči in nenehne krvavitve iz črevesja. Bolečina je bila včasih tako močna, da sem morala v trenutku izpustiti vse iz rok.

Glede na moje stanje ni bilo druge pomoči, kot da mi v celoti odstranijo debelo črevo in naredijo ILEOSTOMO. Tisti trenutek je bil zame velik šok.

Ponudili so mi brošuro/knjižico »Stoma-nov začetek«. Srce mi je razbijalo od strahu. Zavzeto sem začela brati in se spraševati kaj naj storim, kako naj se odločim.

Najprej so poizkusili z zdravljenjem ki zajema biološka zdravila. Stanje se je izboljševalo, a ne za dolgo.

Kasneje sta me obiskali ga. Irena Kalan in ga. Albina iz društva ILCO. Tega obiska, ter pogovora o tej bolezni, sem bila zelo vesela. Do potankosti sta mi razložili vse možnosti. Ga. Irena mi je tudi pokazala kako to zgleda. Bila sem pomirjena, saj sta mi dali vedeti, da bo moje življenje bolj kvalitetno. Vsa skrb za bolnike in vsa pomoč, ki nam jo nudijo, me je do solz ganila. Iz srca se jim zahvaljujem za vse kar storijo za nas.

Tudi jaz sem postala članica društva. Na vsakem srečanju sem bolj brezskrbna, ker se tam z ostalimi bolniki o tem veliko pogovarjamo, si pa tudi izmenjamo marsikatero mnenje.

Zaradi moje bolezni je veliko prestal tudi moj mož; tako sem tudi njega vključila v društvo, kjer zelo rad sodeluje. Meni, da ta organizirana društva nikoli ne bi smela prenehati delovati, saj veliko prispevajo k medsebojnem druženju in nudijo veliko pomoči. Skupaj smo kot ena velika družina.

V mesecu maju je društvo v Dolenjskih toplicah organiziralo družinske terapije, česar sva se udeležila tudi midva z možem. Tam smo, pod vodstvom psihologinje Nine Babič, prisluhnili mnogim težavam in zgodbam vsakega posameznika. Bilo je zelo ganljivo. Ko sva na vrsto prišla midva z možem, sva svojo zgodbo povedala s solzami v očeh. Z najinih pleč se je odvalilo veliko breme, katerega sva dolgo nosila v sebi. Želim se zahvaliti svojemu možu Franciju, ker me je sprejel takšno kot sem.

Vse dneve v toplicah pa je bilo toliko smejanja, da me je trebuh bolel tudi zaradi tega – tokrat v pozitivnem smislu. Zame so ta predavanja in druženja zelo dragocena. Do solz smo se nasmejali predavanju Saša Županeka (samospoštovanje, agresivnost in empatija v naših odnosih, ter bonton v vsakdanjem življenju).

Ogled Krupe je bil zelo poučen, prav tako druženje na domačiji Cerjanc. Obilo smeha in sproščenosti ob zvoku harmonike, nas je popeljalo daleč stran od težav in skrbi.

Srčno upam, da bo naše nesebično in požrtvovalno društvo ILCO, v dobro vseh nas še dolgo delovalo in nam nesebično nudilo spodbudo, katero bolniki še kako potrebujemo.

Ga. Irena Kalan, hvala za vse. Zvesto čakamo na vaš klic za naslednje srečanje.

Se že veselim!

Verka

Naši donatorji