ILCO invalidsko društvo oseb s stomo Nova Gorica

OSEBNOST – predavanje, 12.06.2020 (Mira BANDELJ)

V psihologiji osebnost razumemo kot celostni vzorec razmeroma trajnih značilnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih ljudi. Ključni sestavini osebnosti sta relativna trajnost in individualnost, edinstvenost. Osebnostne značilnosti so tiste, ki se pojavljajo dosledno – ne glede na okoliščine. Osebnost je to, kar določa, da se različni posamezniki različno odzovejo na isto situacijo – in da se, na drugi strani, isti posamezniki na različne situacije odzovejo podobno. Pogosto slišimo ali damo nasvet: »Postavi meje, nauči se reči ne!« Osebnostne meje pogosto enačimo z osebnimi pravili o tem, kakšno je za nas sprejemljivo ali razumno vedenje drugih do nas. Ta pravila tudi – bolj ali manj razvidno in uspešno – sporočamo drugim. Toda pojem osebnostne meje je precej širši od vprašanja, kako se ubraniti nesprejemljivega vedenja ali zahtev. Samopodoba (samo pojmovanje, identiteta) je sklop zaznav, misli in predstav o sebi, o tem, kdo in kaj smo. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih sposobnostih, lastnostih, svojem telesu, možnostih v življenju, uspehih in neuspehih … Samopodoba se sicer nanaša na osebnost, saj pomeni človekovo zrcaljenje osebnosti – njenih telesnih, vedenjskih in duševnih vidikov. Prav zato, ker je samopodoba subjektivna zaznava osebnosti, izključuje osebnost kot objektivni pojav, ne velja pa nasprotno, saj osebnost obsega tudi samopodobo. Samopodobe ne oblikujemo le v skladu z lastnimi potenciali, lastnostmi in izkušnjami, temveč se vidimo tudi skozi oči drugih, torej je podoba o nas v veliki meri taka, kakršno so nam v otroštvu vcepili pomembni odrasli, saj so bili ti naše prvo »ogledalo«. Telesna samopodoba so predstave in pojmovanja, ki jih ima posameznik o svojem telesu. Deli se na dva dela: telesne sposobnosti in zunanji videz. Obsega predstave o svojem videzu, privlačnosti, telesni pripravljenosti, oblačenju … ter primerjavo svojega videza z videzom drugih in prepričanja o tem, kako ga vidijo drugi. Čustvena samopodoba obsega zaznave in prepričanja o izražanju in obvladovanju čustev, denimo o sebi kot (ne)mirnem, (ne)sproščenem in čustveno (ne)uravnovešenem človeku, o tem, ali smo pretežno dobro ali slabo razpoloženi, ali se hitro in močno vznemirimo/imamo svoja čustva pod nadzorom.

Zapisal: Ivan Mrevlje