ILCO invalidsko društvo oseb s stomo Nova Gorica

Zaključek leta 2018

Skupaj s člani in svojci smo obeležili zaključek leta 2018 v hiši kulture Šmartno v Brdih. Najprej nam je Sara vodička predstavila vas Šmartno. Naselje, ki je verjetno nastalo na rimskih temeljih, je predstavljalo utrdbo na strateški benečansko-avstrijski meji. Danes je to arhitekturni biser, kulturni spomenik, edinstven kot celota in v številnih detajlih.  Vas je dobila ime po cerkvi sv. Martina, največji cerkvi v Brdih, katere zvonik je bil prvotno trdnjavski stolp. Danes si v Šmartnem lahko ogledamo katero od razstav v Hiši kulture, v Briški hiši pa nekdanjo opremo preprostega doma z ognjiščem. Vas še posebej oživi ob prireditvah Brda in vino ter ob martinovanju.                  

Po končanem ogledu vasi Šmartno smo nadaljevali z druženjem in prireditvami v hiši kulture Šmartno. Najprej nas je predsednik lepo pozdravil in nam povedal, da  ob koncu leta radi vsaj za hip pogledamo nazaj, na prehojeno pot od januarja do decembra in se spomnimo, kaj smo v tem času dobrega, predvsem pa koristnega postorili, ter usmerimo pogled tudi naprej, v novo leto. Opravljeno delo nam je vsekakor lahko v zadovoljstvo, a novi izzivi so motivacija in usmeritev za prihodnost – biti še boljši. V smislu, da izpolnjujemo svoje poslanstvo, pomagamo sočloveku, mu vlivamo samozavest in upanje, da so težave tudi priložnost za (samo)uresničevanje in (samo)dokazovanje. Zavedati se moramo, da starejši kot smo, težje navezujemo nove stike. Tudi v tem obdobju našega življenja sta pomembna druženje in sprejetost. Osebe s stomo  smo navajeni  dobre komunikacije, v kateri ni prostora za obrekovanje, pretirano usmerjenje pozornosti nase in zgolj plehke vsebine pogovora, ampak potrebujemo pristno in iskreno pomoč pri navezovanju stikov, pa tudi nevsiljivo usmerjanje prvih pogovorov. Dejansko to ne velja samo za take in podobne skupine, ampak za razvijanje pristnih medčloveških odnosov nasploh. Upanje v človeškem srcu je kot pluta v vodi. Včasih jo lahko potisnemo do dna, toda vedno splava na površje. In prav naše misli bolj kot sicer so usmerjene v pričakovanja, v upanje in želje, da bi v prihodnjem letu ostalo vsaj tako kot je. Bremena, ki nam jih nalaga življenje, vsak človek sprejema in doživlja po svoje. Nekateri jih nosijo laže, drugi spet, zlasti tisti, ki o njih ne morejo spregovoriti, pa veliko teže. Zato se kaže držati pregovora, ki pravi, da se radost, ki jo zaupamo še komu, podvoji, težava, ki jo nosimo sami, pa prepolovi. Naj nas ta misel vodi tudi k krepitvi dobrih medosebnih odnosov in v iskanju poti do osamljenih. Naš cilj v ILCO društvu Nova Gorica je bil izboljšanje kvalitete življenja osebam s stomo. Menimo, da smo z izvedenimi posebnimi socialnimi programi zagotovili osebam s stomo možnost varnega in dostojanstvenega življenja ter jim omogočili, da lahko še naprej sodelujejo v družbi kot državljani z vsemi pravicami. Zavedamo se v kakšnem položaju smo ko je varnost ki obsega tudi materialno in socialno varnost in bi morala biti sestavni del današnjega življenja. Socialna varnost je v tem smislu vsekakor izjemnega pomena. Invalidi imajo zaradi majhne sposobnosti in spretnosti, da zagovarjajo sami sebe, za doseganje svoje samo uresničitve bistveno manj možnosti kot ostali ljudje. Zato še toliko bolj potrebujejo različne zagovornike svojih interesov, obstoja in samo potrditve in to ne samo staršev, državnih institucij in strokovnih služb, marveč tudi ljudi iz okolja, v katerem živijo, zlasti poznanih, vplivnih in spoštovanih. Marsikaj nam je s skupnimi napori in prizadevanji uspelo, a hkrati je potrebno še veliko postoriti na tem področju. Ob zavedanju, da lahko računamo in se zanesemo drug na drugega, so nove naloge toliko lažje in prijaznejši izziv. Zahvala gre vsem, ki so kakor koli pomagali, da smo uspešno zaključili vse posebne socialne programe. Z najboljšimi mislimi vam želim doživete praznične dni ter veliko sreče, zdravja in uresničenih pričakovanj v letu 2019.

Nadaljevalo se je z prijetnim klepetom ob dobri hrani in pijači. Po končani jedači so naši amaterji DIMI predstavili kekčevo dogodivščino v kateri je Kekec pogumen in prijazen pastirček, ki na visokogorskih pašnikih doživi marsikaj zanimivega. Medtem ko se njegova čreda ovac in goveda mirno pase, se on sprehaja in raziskuje po gorskih travnikih in poteh. Kekec ima zelo dobra prijatelja, strahopetnega Rožleta in prijazno slepo deklico Mojco. Ko skupaj pasejo živino, jim težave povzročata hudobna teta Pehta. Zviti in iznajdljivi Kekec se ju prav nič ne boji in ju vedno prelisiči, celo v ujetništvu pod njunim budnim očesom. Kekec je poskočil trikrat, ko je bil sam. Zasmejal se je prikrito in je pogledal na omarico, kjer je stala tista stekleničica. »Moja boš še danes,« je rekel sam pri sebi. »In videla bo sirota Mojca nebo in širno polje ... Oj, to bo veselje! To bo veselje!« — In Kekec je pričel žvižgati in prepevati na glas. Prišla je Pehta iz kuhinje, pa se mu je čudila. »Pa kaj si tako vesel, Kekec? Pred uro si bil pa ves žalosten in obupan in si prosil, naj te nabijem .. In Kekec se je posmejal še enkrat. Potem pa se je spustil v tek. Kakor veter je bežal skozi gozdič in se je spustil po peščenem obronku.  Kekec je moral na široko pripovedovati, kako je bilo pri Pehti tam pod Špikom. Pripovedoval je pa tako lepo in veselo, da so se mu smejali vsi. Naposled pa je izvlekel iz žepa stekleničico. Pokazal jo je vsem, pa je rekel: »Ali jo vidite? Izmaknil sem jo teti Pehti, a nisem je ukradel, ker sem že davi povedal Pehti, da sem ji jo izmaknil. Dajte, teta, namažite s to vodo Mojci oči, pa boste videli, da bo Mojca že jutri gledala. Dajte, teta, pa meni verjemite!« S tresočo roko je odprla stekleničico in je narahlo pomazala s tekočino Mojci slepe oči. Deklica se je kar tresla v veliki radosti in se je smehljala, samo smehljala zaradi lepe sreče, ki jo je zadela vendarle enkrat.

Imeli smo še druge skeče kot je razvidno iz fotografij.

Za hrano in pijačo sta nam skrbela tako kot vedno Albin in Danica.