Jesensko srečanje - prispevek Maje Kokalj

Tudi letos smo se zadnji vikend v septembru zbrali na težko pričakovanem vsakoletnem srečanju otrok in mladostnikov s stomo v Hotelu Šport na Otočcu.

Leto 2020 je prav gotovo posebno leto. Leto, polno ekstremnih sprememb, neštetih izzivov, fundamentalnih pretresov. Za večino vsaj do neke mere na osebni ravni,  za vse nas pa na družbeno socialni ravni. In morda smo se ravno zaradi vseh napetih mesecev, s katerimi nam je postreglo leto 2020, še toliko bolj veselili našega jesenskega druženja.

Borova bolezen se je začela iznenada, brez predhodnih znakov ali napovedi, napredovala pa je hitro in agresivno in še preden sva si opomogla od začetnega šoka, že sva se, vsak na svoj način, soočala z novo realnostjo – stomo.

Na društvo, ki deluje v podporo otrokom, mladostnikom in njihovim staršem so naju opozorili že v bolnici. Po vabilu naše drage Irene pa sva se lačna informacij brez odlašanja odločila, da se jim pridruživa. Ko sva se torej, pred leti prvič udeležila srečanja otrok in mladostnikov s stomo, nisva vedela, kaj naju čaka. Še danes pa se spomnim vseh občutkov, s katerimi sem prišla na prvo srečanje. Vseh. Tistih »podtlehnih«, skritih in potlačenih… od nesprejemanja – ne midva že ne sodiva sem, zanikanja – to je le začasno, krivde – kaj smo naredili narobe, zamere – zakaj Boru, zakaj meni, bolečine in žalosti, ki ti trga srce, izgubljenosti – kako naprej…

In potem ….. AAAAAHHHHH….. vdih..izdih…

Toliko spoznanj v le 2 dneh. Toliko težkih in še težjih zgodb.Toliko solz, a tudi pristnega smeha.Toliko srčnih in čudovitih ljudi, toliko razumevanja in opore, toliko ljubezni, poguma in srčnosti, razumevanja in sprejemanja, ponižnosti in nesebičnosti, moči in pomoči.

Ko doživiš in postaneš del te posebne skupnosti otrok (ki so se v prerosnih letih srečali z izzivi, ki jim marsikdaj niso kos niti starejši) in njihovih staršev (ki jim vsak dan z neupogljivim žarom in nepremagljivim zanosom pomagajo premagovati ovire), se zaveš, da si rojen »pod srečno zvezdo«.

In danes vem, zakaj se veselim naših jesenskih vikendov.

Zbrali smo se v petek, pozno popoldne. Presenetilo nas je, da je bil hotel, kljub poznemu terminu, polno zaseden. Seveda je na to vplivalo predvsem koriščenje turističnih bonov. Vseeno so nam dali na voljo veliko dvorano, v kateri nam je že isto popoldne primarij mag. Miran Rems dr.med., vodja splošne in abdominalne kirurgije v SB Jesenice, predaval o stomah in možnih zapletih ter s svojim obširnim znanjem, strokovnostjo in dolgoletnimi izkušnjami odgovarjal na naša številna vprašanja. Predavanje je bilo zelo nazorno in razumljivo. Dr. Rems je s svojim človeškim pristopom in odkritostjo, potrpežljivo prisluhnil tudi našim težavam, ki so pogosto povezane tudi z nepravilnim ali celo ignorantskim odnosom zdravnikov, ki prepogosto spregledajo stisko posameznika. Vsekakor nam je pogovor koristil, izvedeli smo tudi veliko zanimivega, mladostniki pa so dr. Remsu lahko opisali tudi osebne izkušnje in povprašali za strokovno mnenje.

Večer smo zaključili z okusno večerjo in kratkim druženjem.

Naslednje, sobotno jutro, se nam je po zajtrku pridružila težko pričakovana Nina in nam takoj začinila kavico s prigodami s trgatve. Seveda so letos tudi trgatve nekaj posebnega. So, čeprav jih ni. Tako imenovane Korona trgatve. Nina je naše sonce. Otroci jo obletavajo kot čebelice, gnetejo se okoli nje, ji pripovedujejo zgodbice, se hvalijo in opevajo vse svoje uspehe in dosežke, kot bi hoteli, da jih zapiše v zlato knjigo, da bodo deležni božičkovega darila. In Nina jih zna poslušati. Pred njo se odprejo popolnoma brez zadržkov. Zna jih provocirati, vzpodbujati,pohvaliti. Zaradi njenih vprašanj, razmišljajo globlje, iščejo dodatne nivoje svojih resnic, širijo svojo zavest. Imajo jo radi in Nina jih ima rada. In mi, starši, nismo čisto nič drugačni. Čakamo na svojih 5 min, ko ji lahko povemo, kaj nas tare, česa nočemo videti, česa ne znamo sprejeti. Ker…ko enkrat povemo, nič ni več tako strašno, nič nepremagljivo, zavemo se svoje vrednosti, svojih zmag, svojih upanj.

Po odličnem kosilu (kuhat pa res znajo v tem Šport hotelu, haha) smo se odpravili na pohod do bližnjega Gradu Struga, ki se nahaja ob lepo urejenem golf igrišču. Ime je dobil po tem, da stoji neposredno ob strugi reke Krke, zaradi česar ima poleg kulturno zgodovinskega, tudi ambientalen pomen. Po gradu nas je popeljala očarljiva grajska gospodična, spoznali smo grajskega duha ter se za konec še naučili in zaplesali grajski ples. Sprehodili smo se tudi po sodobnem golf igrišču, ki velja za eno najlepših in najdaljših igrišč v Sloveniji ter izvedeli marsikaj zanimivega tako o igranju golfa, kot o vzdrževanju brezhibnih zelenic.

Po povratku smo si starši vzeli nekaj časa za počitek, otroci pa so preostanek popoldneva preživeli z Nino. Klepet so popestrili s turnirjem v malem nogometu, namiznem tenisu, za konec pa so se odpravili še v fitnes. Popolnoma izmozgani so se nam kasneje pridružili na večerji in prijetnemu, sproščenemu druženju.

Nedeljsko dopoldne je bilo namenjeno staršem. Tistim našim »petim minutam«, ki so se hitro razvlekle na nekaj ur. Kako zelo smo vsi pogrešali druženje in kako dobro se počutimo v skupini smo še prehitro začutili, ko je po kosilu prišel čas za odhod.

Obljuba bližnjega božičnega srečanja in pa dogovor o tem, da se tudi drugo leto zopet srečamo, predvsem pa tudi, da se nam bo pridružila nova članica društva, so ublažile žalost ob razhodu. Z veseljem in nestrpnostjo se bomo zopet srečali.

Hvala Dr. Rems, da vaš čas, znanje in predanost.

Hvala Irena, za tvojo neumorno energijo. Ti si lepilo, ki nas drži skupaj.

Hvala Nina, da se vedno znova lahko obrnemo nate po pomoč in nasvet.

Hvala vsem, otrokom in staršem, za nesebično deljenje izkušenj, znanja, veselja, upanja in ljubezni.

Kranjska Gora, 06.11.2020                                                                                                                  Maja Kokalj