ILCO invalidsko drustvo Gorenjska

Tudi s stomo se živi kakovostno

dodano 01.07.2012

Svojo izkušnjo je Irena Kalan delila z enterostomalnimi terapevti na 17. bienalnem svetovnem kongresu enterostomalnih terapevtk

Zdravje - torek, 01.07.2008 Tekst: Biserka Marolt Meden

Irena Kalan - Irena Kalan je zdravstvena delavka. Kot babica je v porodnišnici kar 25 let opravljala eno najlepših del v zdravstvu: sodelovala je pri porodih. V mladosti je bila veliko bolna in kot bolnica je dobro spoznala zdravstvene ustanove od znotraj, saj je prebolela nekaj resnih bolezni.

(Foto: Dnevnik) Oglas

 

Kot bi ležala v žerjavici

Že pri osmih letih meningoencefalitis, nato enterokolitis in pri petnajstih klopni meningitis, da drugih običajnih bolezni ne naštevamo. Tudi zato se je odločila, da bo delala v zdravstvu. Po šolanju se je zaposlila v kranjski porodnišnici in z veseljem opravljala delo babice.

Še vedno je bila zelo neodporna in veliko bolna. Tudi obe nosečnosti sta bili patološki in sta jo zelo izčrpali.

Leta 2001 pa je opazila kri na blatu in bila je zelo izčrpana. Hudo je zbolela. Operirana je bila zaradi toksičnega megakolona. Nepokretna je obležala na nevrološki kliniki. Imela je neznosne bolečine. Zaradi vnetja vseh živcev in mišic se ji je zdelo, da leži v žerjavici. Aparat ji je pomagal dihati in strašno se je bala, da se bo zadušila…

 

Zdravstvena delavka v vlogi bolnice

Svojo izkušnjo je delila z enterostomalnimi terapevti, ko je na 17. bienalnem svetovnem kongresu enterostomalnih terapevtk, ki je nedavno potekal v Ljubljani, v Cankarjevem domu pripovedovala svojo zgodbo, ki so jo spremljale fotografije na velikem platnu. "Takšnih zgodb, kot je moja, je veliko in ni nič posebnega. Morda je malo drugačna zato, ker sem se kot zdravstvena delavka nenadoma znašla v vlogi bolnice, torej 'na drugi strani postelje'. Čutila sem, da odhajam. Padala sem v temo in nato zagledala svetlobo na koncu predora. To je pomenilo dvoje; da je zame še prostor na tem svetu in tudi to, da tega trpljenja še ni konec. Prepričevala sem se: 'Samo ne jokaj, da ne boš še težje dihala…' Šest tednov sem bila na robu smrti. Zaradi neznosnih bolečin sem si želela umreti. Potem se je začelo obračati na bolje in na novo sem se začela učiti obvladovati vse življenjske funkcije. Leto in pol so bile moje spremljevalke plenice, kot ironija usode pa še rektovaginalne fistule. Ugotovili so, da imam hudo vnetje prebavil - Chronovo bolezen. Moj edini izhod za preživetje je bila odločitev za doživljenjsko ileostomo. Dobila sem jo in jo sprejela za svojo. Zame se je začelo novo življenje."

Korak k okrevanju

"To, da sem lahko že kmalu v okviru družine in nato med bolniki s podobno diagnozo govorila o mojem življenju s stomo, je bil korak k mojemu okrevanju. Sin Jernej in hči Katarina sta me razumela in vsa družina mi je bila v veliko oporo pri okrevanju."

Irena Kalan se je pred petimi leti morala upokojiti, kajti dela v porodnišnici ni več zmogla. A odločila se je, da bo pomagala drugače. Svoje dragocene izkušnje, kako začeti novo življenje s stomo, je začela deliti s člani društva ILCO, v katerem se združujejo ljudje s stomo, kot si sami pravijo. Danes je predsednica gorenjske sekcije društva. Aktivna je tudi v Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije in dela kot prostovoljka pri Rdečem križu. A to ni vse. Na vsakem koraku in z vsako besedo ta urejena in prijazna gospa daje upanje vsem, ki težko zbolijo, da je mogoče živeti tudi drugače, a vseeno kakovostno in srečno. Toliko optimizma, umirjenosti, modrosti in mladostnega žara težko najdeš pri človeku, ki je preživel toliko bolezni kot gospa Irena Kalan.

"Poskušam ljubiti samo sebe in se veseliti življenja. Saj so tudi težka obdobja, ko Crohnova bolezen dobi svoj kronični zagon in ker je bolezen neozdravljiva, je zdravljenje simptomov težko: citostatiki, kortikosteroidi, antibiotiki - vsak s svojimi stranskimi učinki…

V vsaki stvari je nekaj dobrega in vesela sem, da me je moja bolezen tako zbližala s hčerko Katarino, ki je prevzela skrb za vso družino. Ležala sem ob njej v kuhinji in ji pomagala z nasveti, ko je kuhala za vso družino. Poslušala sem jo, ko je študirala, in skorajda lahko rečem, da sva skupaj diplomirali," pripoveduje Irena Kalan, ki ji ni težko spregovoriti o bolezni javno, saj si želi, da bi življenje s stomo detabuizirali in naredili bolj kakovostno za vse. Da se ljudje ne bi sramovali svoje drugačnosti in bi sprejemali svojo drugačno telesno podobo in zaživeli z njo novo življenje.

Aplavz navzočih v Gallusovi dvorani je bil dolg in iskren.