ILCO invalidsko društvo oseb s stomo Nova Gorica

Voden ogled Štanjela

Z nameni sproščenega druženja kot tudi potešitve želje po raziskovanju zanimivosti turističnega naselja Štanjel se nas je 30 članov društva ILCO Nova Gorica drugega aprila prepustili vodenju izkušenega turističnega vodnika Bogdana Macarola.

Ob tem ko je planotast matični Kras širše znan po svojem podzemlju (jame in hrami/ kleti s slavnim teranom), mu površinsko podobo daje zlasti vseprisotni kamen apnenec, burja in mozaična kraška kultivirana krajina. Že uvodoma nam je vodik tudi razkril, da je Štanjel eno najstarejših naselij na Krasu, prepoznavno po svojem starem jedru. Ime je dobil po zavetniku cerkve, svetem Danijelu. Grič je bil zaradi svoje strateške lege poseljen že v prazgodovini, minimalno pred 3.500 leti, utrjen pa v času antike. Kraj je bil prvič pisno omenjen leta 1402. Značilno obrambno obzidje je iz 15. stoletja, prebivalce je ščitilo v času turških vpadov. Vrhunec razvoja je naselje doživelo v 16. in 17. stoletju, iz tega časa izvira večina arhitekturnih značilnosti stavb. V obdobju 300 let (1508–1823) mu je neizbrisni pečat vtisnila rodbina Kobenzel. Kobenzli/Cobenzli so bili goriška plemiška družina, ki je imela med 16. in 19. stoletjem tako na Kranjskem kot na Goriškem obsežno zemljiško posest ( v lasti so imeli tudi največji jamski grad na svetu - Predjamski grad), njeni člani pa so opravljali nekatere najvišje funkcije v civilni in cerkveni sferi srednjeevropskega prostora. Predvideva se, da naj bi rod Kobenzlov izhajal iz premožne slovenske kraške kmečke družine, ki je v Štanjelu prevzela obrambne naloge.

V času med svetovnima vojnama je Štanjelu vtisnil svoj pečat arhitekt in tedanji župan Maks Fabiani (1865 – 1962). Rojen v bližnjemu Kobdilju je postal eden od najpomembnejših urbanistov avstrijske monarhije. Poleg tega da je dosegel naziv profesorja na dunajski univerzi, še danes njegove rešitve in zgradbe krasijo Dunaj, Prago, Ljubljano (po potresu 1895 je izdelal obnovitveni načrt Ljubljane, njegovo delo je tudi Mladika, nekoč dekliški licej, danes sedež Ministrstva za zunanje zadeve), Trst (Narodni dom) itd. Svoj pečat je pustil tudi v Štanjelu v času svojega županovanja. S premišljenimi posegi je kraju vrnil nekdanjo središčno vlogo in bistveno prispeval k preoblikovanju prostora, kot ga poznamo še danes. V štanjelskem gradu je uredil občinsko središče z županstvom, šolo, vrtcem, kinodvorano, ambulanto in drugimi javnimi prostori. Najbolj znana Fabianijeva zapuščina v Štanjelu pa je Ferrarijev vrt, ki je nastal kot dopolnitev Vile Ferrari. Fabiani je za družino Ferrari, tri brate iz Trsta, inovativno in na njemu lasten način preuredil opustele stare hiše ter jih med seboj povezal v novo celoto, vilo Ferrari. Pod njo so se razprostirale kmetijske površine, njive in vinogradi. Med leti 1920 in 1930 jih je počasi in postopno preuredil v Ferrarijev vrt.  Pri zasnovi vrta je Fabiani uporabil tako tradicionalne, za kraško krajino značilne prijeme, kot tudi elemente, ki s Krasom nimajo ničesar skupnega, odražajo pa ideale tistega časa. Tako so nastali razgledni paviljon z ledenico v spodnjem prostoru, ovalni bazen z »beneškim« mostičkom, umetna votlina s školjko ter vodometi. Pravi fenomen Ferrarijevega vrta pa je vodovodni sistem. Večni problem pomanjkanja vode na Krasu je Fabiani rešil z zasnovo vodovodnega sistema, pri katerem je tradicionalni način zbiranja deževnice nadgradil s sistemom talnih zbirnih kanalov, cistern, cevovodov, odtočnih oziroma namakalnih kanalov in jih povezav v kompleksen sistem. Ta je vilo in park že v začetku prejšnjega stoletja oskrboval z lastno tekočo vodo, ne le za osnovne potrebe, celo za razvedrilo in okras. Ferrarijev vrt je kot najpomembnejši vrt v Sloveniji iz časa med obema vojnama danes kulturni spomenik državnega pomena.

Med drugo svetovno vojno je bilo naselje delno požgano, grad pa močno poškodovan. Revitalizacija jedra in obnova gradu se je začela v 60. letih prejšnjega stoletja in se nadaljuje še danes. V obnovljenemu gradu danes domuje stalna galerijska zbirka svetovno uveljavljenega slovenskega zamejskega slikarja in grafika Lojzeta Spacala (1907 – 2000). Tu je tudi stalna razstava Narava in človek na Krasu. Kamen, voda, burja, kraški ovčar, mozaična kraška kulturna krajina, jame ter človek in Kras je sedem tem, ki so sodobno predstavljene ob uporabi mnogih čutil, veliko zanimanja nam je vzbudil tudi simulator burje, kjer lahko avtentično podoživiš, kakšno moč ima pri 120 kilometrih na uro.

Ob ogledu naselja smo si vzeli čas tudi za muzejsko Kraško hišo. V najstarejši stavbi v vasi, v t.i. "romanski" hiši, sezidani v 14. stoletju le iz kamna, je danes na ogled etnološka zbirka.  V pritličju je gospodarski del, v prvem nadstropju pa bivalni del. Vodnik nam je razkril tudi zgodbo o štanjelskem Svetoivanskem venčku, pokazal prostor. kjer so nekaj časa živeli Židje, izgnani iz Trsta, razkazal kamnoseška znamenja na cerkvi, povezal zgodovina naselja z prvo svetovno vojno ( bolnišnica in vojaško pokopališče) in še množico drugih v glavnem nam še neznanih zgodb.

Turistični vodnik
Bogdan Macarol